osti

osti (2013), roman iz krogov varšavskih intelektualcev, prikazujejo drugačnost kot del normalnosti in predstavljajo nove modele sobivanja, ki so deloma utopija, deloma pa že del vsakdanjosti. So svojevrsten laboratorij, v katerem poteka neutrudno raziskovanje človeških čustev in odnosov med ljudmi. Če je bil v Karpowiczevem prejšnjem romanu osmešen sakrosanktni model poljske družine kot »vir trpljenja in kazen«, v tem funkcionira vsaka možna družina in je rešilna bilka vsaka ljubezen med dvema bitjema. Ljubezen enako poveže dva moška kot žensko in moškega, in ko vstopiš v novo zvezo, ni nujno razbiti prejšnje. Družina je namreč lahko tudi več oseb ali samo človek in žival — kot v utopičnem eseju Olge Tokarczuk Kako si izmisliti Heterotopijo. V svetu osti ni takšnih političnih, ideoloških, verskih ali drugih delitev, ki jih ne bi premostila — če že ne čustvo, pa vsaj empatija, saj so delitve sekundarne spričo podkožne enakosti vsega človeškega, če ne kar vsega živega. Zato sta enako presunljiva pogin mačka ali samotna smrt pogrešanega ljubimca.
Junaki eksperimentirajo s svojim življenjem, pri tem pa presegajo lastne meje in omejitve, se učijo in rastejo v odnosih — tudi onkraj verjetnega: homofobni, rasistični Norbert je svojim predsodkom navkljub ljubimec Vietnamca Maksa in angel varuh njegove družine. Katoličanka Maria raje miži na obe očesi, kot da bi se pustila onesrečiti moževi gejevski romanci. Vietnamski poslovnež se iz skrbnega moža in očeta meni nič tebi nič izbubi v metulja, očarljivo Kim Lee. Drugi liki so morda manj osupljivi, zveze med njimi pa nič manj zapletene.
Naslovne »osti«, ki so tako -osti kot ostí (ribje srti, koščičke, v slovenščini še bodice ali zbadljivke), kot pravi avtor, bralcu omogočajo »svobodo izbire teme«, pač glede na to, kaj ga je v romanu presunilo, poiskalo, nagovorilo — »naj so to kakšne istovetnosti, zaljubljenosti, radosti, lojalnosti«. Morda strpnosti. Ali začaranosti z jezikom: igrivim, zabavnim, dekonstruiranim in znova zlaganim, kot bi čisto sam zase vodil ločeno naracijo.
Jana Unuk